»Za projekt smo začeli vlagati prijave v začetku lanskega leta. Zaradi različnih razlogov smo se za presojo vplivov na okolje začeli vlagati šele letos okoli pomladnega festivala. Trenutno je projekt obtičal v presoji vplivov na okolje, začetek gradnje pa je bil do neke mere prizadet. To je zato, ker je naš projekt sekundarnega aluminija razvrščen kot dvo-visoko zahteven.« Poznavalec industrije, ki se ukvarja s proizvodnjo recikliranega aluminija, je za 21st Century Business Herald povedal, da je njegovo podjetje za reciklirani aluminij obtičalo v postopku presoje vplivov na okolje in da po letu in pol po uspešni vzpostavitvi projekta ni začelo z gradnjo.
Razmere v tem podjetju niso osamljene. »14. petletni načrt za razvoj krožnega gospodarstva«, ki ga je v začetku julija izdala Nacionalna komisija za razvoj in reforme, je za industrijo sekundarnega aluminija do leta 2025 določil letni cilj proizvodnje 11,50 milijona ton. Na splošno »načrt« predlaga izboljšanje ravni predelave in izrabe obnovljivih virov, spodbujanje obsežne, standardizirane in čiste izrabe obnovljivih virov ter spodbujanje aglomeracije in razvoja industrij obnovljivih virov. Proizvodnja recikliranih barvnih kovin bo do leta 2025 dosegla 20 milijonov ton, od tega bo proizvodnja recikliranega bakra in recikliranega svinca prav tako dosegla 4 milijone ton oziroma 2,9 milijona ton. Za industrijo recikliranih barvnih kovin je to nedvomno dobra novica za dvig morale.
V resnici pa se praktiki ne soočajo le s pozitivnim odnosom pri oblikovanju na najvišji ravni, temveč tudi z nekaterimi ključnimi točkami v celotni verigi politik, ki jih je treba čim prej razjasniti.
Krožno gospodarstvo ali »dva vrhunca«?
Talilnica neželeznih kovin v moji državi se je dolgo časa zanašala na izkoriščanje naravnih virov. Ker pa so mineralni viri neobnovljivi naravni viri, se je po mnogih letih rudarjenja učinkovito obdobje rudarjenja številnih elementov izteklo. Recikliranje neželeznih kovin je močno prispevalo k gospodarskemu in družbenemu razvoju naše države, predvsem zato, ker močno zmanjšuje povpraševanje po pridobivanju neobnovljivih virov z rudarstvom.
Po besedah Li Xinchuanga, sekretarja partijskega odbora in glavnega inženirja Inštituta za načrtovanje in raziskave metalurške industrije, imajo reciklirane barvne kovine v primerjavi s tradicionalnimi dejavnostmi proizvodnje barvnih kovin zelo pomembne prednosti z vidika okoljskih koristi. Tradicionalni postopek proizvodnje in taljenja barvnih kovin zahteva emisije velike količine trdnih delcev, žveplovega dioksida in drugih onesnaževal v odpadnih plinih, pa tudi odpadne vode in ostanke taljenja, njihovo proizvodnjo pa spremlja razvoj rudnikov barvnih kovin, kar bo povzročilo resno škodo naravnemu okolju.
Li Xinchuang meni, da je recikliranje neželeznih kovin kot način recikliranja trdnih odpadkov samo po sebi okoljsko varna panoga. Na primer, glede na trend naraščajočega povpraševanja po shranjevanju energije v baterijah je ustrezno odstranjevanje odpadnih baterij tesno povezano s tem. V kontekstu cilja "dvojnega ogljika" ima razvoj industrije recikliranih neželeznih kovin pozitiven pomen tudi za spodbujanje industrije neželeznih kovin, da doseže svoj vrhunec vnaprej, in za izboljšanje strukture industrije recikliranih neželeznih kovin.
Vodja podjetja, ki se že vrsto let ukvarja z industrijo recikliranih barvnih kovin, je za 21st Century Business Herald povedal, da če za primer vzamemo reciklirani aluminij, poraba energije pri taljenju recikliranega aluminija znaša le 4 % do 5 % porabe energije pri elektrolitskem taljenju aluminija. Ob predpostavki izpolnjevanja nacionalnega standarda za surovine za litje aluminijevih zlitin pa je med postopkom taljenja sekundarnega aluminija predvsem majhna količina dušikovih oksidov. »Torej bi morali projekti recikliranih barvnih kovin dejansko spadati v industrijo krožnega gospodarstva.«
Vendar v resnici ni tako. Razen prej omenjenih poznavalcev industrije, ki so imeli težave pri povezavi s presojo vplivov na okolje, je odgovorna oseba zgoraj omenjenega podjetja izjavila tudi, da se je podjetje v svojih projektih recikliranih barvnih kovin v mnogih delih države soočalo z večjimi ali manjšimi težavami pri dostopu. »Pri vzpostavitvi projekta je treba lokalnim oblastem vedno pojasniti, da se naš projekt razlikuje od splošnega taljenja barvnih kovin. Ima nizko porabo energije in nizke emisije. Ponekod, kjer projekt traja le pol leta, potrebujemo eno leto. V preteklosti je bilo potrebno le eno. Pri nas presoja vplivov na okolje traja vsaj tri mesece, včasih celo pol leta.«
Težave z dostopom, ki jih je povzročila uvrstitev med »dve najvišji«, so močno podaljšale celoten proces projekta od začetka do gradnje. Zaradi zamud pri začetku del so podjetja, ki ne morejo pridobiti delovnega dovoljenja, pod velikim pritiskom na kapitalsko verigo. Hkrati je to povzročilo tudi, da so nekatere naložbene in finančne dejavnosti v industriji recikliranih kovin izgubile potrpljenje.
Zakaj je industrija recikliranih kovin, ki je v načrtu krožnega gospodarstva jasno navedena kot pomembna industrija, v specifičnih praktičnih postopkih uvrščena med "dva vrha"? Vodja zgoraj omenjenega podjetja je izjavil, da je to zato, ker je bilo taljenje sekundarnega aluminija in sekundarnega bakra v "Nacionalni klasifikaciji gospodarskih panog", objavljeni leta 2017, neposredno uvrščeno med "taljenje aluminija" in "taljenje bakra".
„Celoviti seznam varstva okolja“, ki ga je Ministrstvo za ekologijo in okolje posodobilo leta 2020, je že umaknil reciklirani baker in reciklirani aluminij. Zato sta omenjena strokovnjaka izrazila tudi svoje razumevanje lokalne delitve industrije na „dva vrha“: „Za lokalne oddelke za varstvo okolja razlike med politikami niso neposredno v njihovi pristojnosti. Pristojni lokalni oddelki upajo tudi, da bo ta težava rešena prej.“
Trenutno je veliko podjetij o težavah, s katerimi so se srečala, poročalo industrijskim združenjem. He Zhiqiang, tehnični direktor podružnice za recikliranje kovin pri Kitajskem združenju industrije neželeznih kovin, je za 21st Century Business Herald povedal, da so o teh težavah poročali pristojnim oddelkom in aktivno komunicirali.
Številne šibke člene je treba hitro zapolniti
Strukturna reforma ponudbe v industriji barvnih kovin v zadnjih letih nenehno napreduje. Koncentracija in obseg industrije se vztrajno povečujeta, vrednost proizvodnje pa je vedno znova dosegala zgodovinske vrhunce. Trenutno se moja država po količini uvršča na prvo mesto na svetu z desetimi vrstami barvnih kovin.
Hkrati pa je He Zhiqiang poudaril tudi pomemben kazalnik: tržni delež. Kar zadeva tržni delež, je industrija recikliranih barvnih kovin v moji državi še vedno relativno zaostala. Leta 2020 je skupna poraba štirih glavnih kovin, aluminija, bakra, cinka in svinca, v moji državi znašala približno 77,6 milijona ton, od tega 21,5 milijona ton recikliranih kovin, kar predstavlja 27,8 % porabe, kar je 35,3 % manj od svetovnega povprečja, kar je 7,5 odstotne točke manj od povprečja razvitih držav. Nacionalno povprečje, ki znaša 45 %, je še bolj oddaljeno.
He Zhiqiang je za 21st Century Business Herald povedal, da je to predvsem posledica velike proizvodne baze primarnih kovin in slabe ozaveščenosti o recikliranju virov v celotni družbi. »Predvsem nekateri menijo, da je uporaba odpadnih barvnih kovin manifestacija 'zaostalosti in revščine'. Zdaj, ko ima naša država denar, bi morali uporabljati najboljše in najdražje mineralne materiale. Nekateri ljudje zmotno verjamejo, da je uporaba odpadnih barvnih kovin panoga z visokim onesnaženjem in visoko porabo energije. Odpadne barvne kovine enačijo s 'tujimi smeti' in zavračajo odpadne barvne kovine, ki prispevajo k preoblikovanju gospodarske strukture. »Ti pojavi niso ugodni za kitajsko industrijo recikliranih barvnih kovin. Hiter in zdrav razvoj otežuje učinkovito izkoriščanje priložnosti, pridobljenih v procesu mednarodne konkurence.«
Hkrati je Li Xinchuang poudaril tudi trenutno nizko koncentracijo industrije recikliranih kovin v moji državi. Reciklažna podjetja so večinoma mala in srednje velika podjetja, večina pa je v stanju "razpršenosti, kaotičnosti in majhnih". Povezave med zbiranjem in distribucijo ter predelavo in distribucijo so šibke, raven razvrščanja in predobdelave rafiniranih surovin pa je nizka.
Na tehnični ravni obstaja tudi določena vrzel med mojo državo in razvitimi državami. Tehnologijo recikliranja barvnih kovin lahko glede na potek procesa razdelimo na tri tehnologije. Ena je tehnologija zbiranja in predobdelave materiala, druga je tehnologija ekstrakcije taljenja materiala in tretja je tehnologija obdelave stranskih proizvodov in ostankov. Po mnenju He Zhiqianga se težave moje države osredotočajo predvsem na tehnologijo predobdelave na začetku in tehnologijo obdelave žlindre na koncu.
Natančneje, veliko število del pri razstavljanju in recikliranju v industriji recikliranega bakra v moji državi je še vedno ročnih, z obsežnim sortiranjem, resnimi emisijami onesnaževanja in pomanjkanjem tehnologije rafiniranega sortiranja. V industriji sekundarnega aluminija še vedno obstaja proizvodna metoda "majhnih delavnic", tehnologija razvrščanja in sortiranja aluminija pa je zaostala. Li Xinchuang je povedal, da ima veliko podjetij zaostalo talilno opremo in velike izgube pri sežiganju aluminija; izdelki imajo visoko vsebnost nečistoč in nestabilno kakovost. Čeprav so posamezne tovarne sekundarnega aluminija uvedle najsodobnejšo celovito proizvodno opremo in tehnologijo na svetu, te zaradi vira odpadnega aluminija in visokih proizvodnih stroškov niso odigrale svoje dolžne vloge.
He Zhiqiang je za primer vzel aluminij, da bi navedel niz bolj intuitivnih številk: zaradi tehnologije predobdelave z obratno obdelavo je stopnja izkoristka taljenja pločevink manjša od 78 %. Z uporabo napredne tehnologije se lahko stopnja izkoristka poveča na več kot 85 %; zaradi pridobivanja žlindre je tehnologija zaostala. Samo v letu 2019 je izguba kovine zaradi taljenja v aluminijski industriji dosegla 1,27 milijona ton. Z uporabo napredne tehnologije se lahko ta izguba zmanjša za več kot 70 %, kar zmanjša izgubo zaradi sežiganja aluminija za 1 milijon ton in emisije ogljika za 14,4 milijona ton; prihrani se 15 milijard stopinj električne energije, kar ustreza letni proizvodnji energije v Gezhoubi.
He Zhiqiang meni, da je treba na nacionalni ravni oblikovati celovit načrt promocije, ki podrobno opredeljuje skupne odgovornosti vseh deležnikov. Na primer: odgovornost reciklažerja, odgovornost odstranjevalca, odgovornost proizvajalca, vloga javnosti, vloga vlade, »vse povezane dejavnosti so določene z zakoni in predpisi, le tako oblikovan mehanizem je učinkovit.«
Neželezna industrija je v prihodnosti tudi ena od osmih ključnih industrij na nacionalnem trgu ogljika in bo po vključitvi na nacionalni trg ogljika dobila več priložnosti za razvoj z nizkimi emisijami ogljika. Li Xinchuang je razkril, da sta bila trenutno stanje emisij ogljika v neželezni industriji in izračun prispevkov k zmanjšanju emisij ogljika prvotno zaključena, prav tako pa so bili prvotno oblikovani standardi za obračunavanje emisij ogljika v neželezni industriji.
Vodja Kitajskega združenja industrije neželeznih kovin je pred kratkim tudi jasno povedal, da so ustrezni oddelki preučili in oblikovali »Izvedbeni načrt za doseganje ogljičnega vrha v industriji neželeznih kovin« ter predlagali, da si bodo prizadevali, da bi bili prvi, ki bi dosegli ogljični vrh leta 2025. Ta načrt je boljši od nacionalnega ogljičnega vrha. Čas za dosego cilja je vsaj 5 let pred rokom. Po mnenju Li Xinchuanga se bo stopnja rasti povpraševanja v industriji obnovljivih neželeznih kovin v zadnjih dveh letih še naprej pospeševala, imela bo večjo vlogo pri varovanju virov in bo prevzela tudi zgodovinsko poslanstvo zmanjšanja emisij ogljika.
(Avtor: Wang Chen Urednik: Zhou Shangqi)
Čas objave: 19. avg. 2021